Skrb za naravo se nam vrne kot darilo

»Za časa kulturne revolucije na Kitajskem, je Mao Cetung ukazal naj pobijejo vse vrabce, ker odžirajo hrano ljudem in so zato sovražniki države. Pobili so jih na milijarde. Istega leta je Kitajska utrpela ogromno lakoto. Veliko ljudi je umrlo, ker so jim gosenice požrle ves pridelek. Sledil je nov dekret v katerem je pisalo, da morajo ljudje privabljati vrabce in zanje izdelovati gnezdilnice.« Vse kar sestavlja naš planet, ima svoj pomen, pove Ivan Esenko, naravovarstvenik, čebelar, ornitolog, pisec naravoslovnih knjig in člankov, fotograf, urednik, predvsem pa človek, ki ima do narave zelo spoštljiv odnos. Svoj dom je zgradil v samoti narave in se naučil sobivati z njo. »Če želimo, da bo naš vrt res zdrav, moramo bivanje na njem omogočiti čim večjemu številu živali.«

Na vrtu družine Esenko, ki živi v zavetju gozda tik pod cesto, ki vodi do Toškega čela, ni zaželenih in nezaželenih živih bitij. Prav vse, od ptic, čebel samotark, krastač, ježev, deževnikov do netopirjev, so pri njih dobrodošle. »V naravi ima vsak svoje mesto. Človek je tisti, ki se ima za razsodnika in si jemlje pravico, da določa kdo je lep, kdo grd, kdo je koristen in kdo škodljiv. V naravnem ciklusu, ki vrt ohranja živ, zdrav in neverjetno raznolik, potrebujemo vse.« Da bi se živali v njihovem vrtu počutile čim bolje, jim je Esenko izdelal prostorčke v katerih se počutijo varne. »Tudi jaz ne maram voluharja, o njem sem celo napisal knjigo Zbogom voluhar, pa vendar ga zato ne bom zastrupljal.« Voluharjev se je Esenko znebil tako, da je napravil preže za kanje. »Če bi kmetje to vedeli, bi na vsakih nekaj metrov, lahko tudi na fižolovke, zabili prečke in bi imeli toliko kanj, da bi se ”teple” za voluharje. Tudi podlasice in kune imajo ”rade” voluharje. Kune belice, ki lovijo ponoči, pridejo celo na mestne vrtove.« Ali pa ježi, ki požro cele gore polžev, miši in ogrcev. »Če živimo v urbanem okolju ježa na vrt privabimo tako, da mu naredimo hišico. Sicer pa se ježi najraje zavlečejo pod kakšno skladovnico drv, radi imajo namreč bolj vlažne prostore. Če želimo, da bo prezimil na našem vrtu, naredimo kompostnik z dvojnim dnom.« Polžev, največje groze današnjih vrtičkarjev, se lahko ubranimo celo z vrtnim ognjičem (Calendula officinalis). »Dele ognjičevih rastlin so nekoč nastiljali na vrtne grede, oblegane od polžev, in jih s tem preganjali. Zaradi tega je ognjič rastel neorganizirano po vsem vrtu in hkrati krasil zelenjavni del vrta.«

V vrtove in sadovnjake privabimo ptice

Če nam v vrt uspe privabiti čim več različnih vrst ptic, nam ne bo več treba skrbeti za zatiranje škodljivcev, ptice bodo to naredile namesto nas, svetuje Esenko. »Morda se sliši neverjetno, vendar sinice, plavčki, škorci, pa tudi vrabci, rešujejo pridelek v sadnem, pa tudi zelenjavnem vrtu. Škorci pospravijo skoraj neskončne količine bramorjev, veliko golih polžev lazarjev in drugih nadlog. Vrabci, ki jih mnogi preganjajo, sploh v mestih, pa so izredno inteligentne ptice. To so ptičji sanitarci. Pojedo vse kar se užitnega valja naokrog. Celo svoje gnezdenje prilagodijo količine hrane. Na našem vrtu običajno gnezdijo trikrat na leto, lani, ko ni bilo toliko gosenic, so gnezdili samo dvakrat. Med gnezdenjem so njihova glavna hrana prav gosenice.« Jedo pa tudi druge žuželke, tudi listne uši. Poljski vrabci, ki so bolj vezani na drevje in v mesta ne zahajajo, pa radi pa obiskujejo primestne vrtove kamor jih privabi seme različnih plevelov. V sadovnjake je dobro privabiti tudi sinice. »Tudi 400 obiskov s hrano v kljunu opravita starša vsak dan, ko krmita mladiče. Količina gosenic, črvov in odraslih žuželk, ki jih siničja samec in samica v gnezdo prineseta vsak dan, lahko preseže njuno telesno težo.« Tudi plavček sodi med zelo zaželene stanovalce sadovnjaka. »Plavčki v času oskrbe mladičev znosijo množico gosenic pedicev. Časovni presledek med posameznimi obiski s hrano v kljunu je pogosti krajši od minute. Plavček pri iskanju hrane obiskuje bližnje drevje in ne leta tako daleč kot velika sinica.«

Koristni žužkojedi

Poleg ptic so ljubitelji žuželk tudi netopirji. »To kar ptiči delajo podnevi, netopirji delajo ponoči. Metuljček jabolčnega zavijača, katerega gosenica povzroča črvivost jabolk, leta prav ponoči.« Netopirji en dva tri poskrbijo za njih, pojedo pa tudi ličinke komarjev. Netopirji živijo zelo dolgo, tudi do 20 let, in imajo zelo dober spomin. »Ko se navadijo na okolje v katerem živijo, tam ostanejo tudi več kot 10 let. Bodite z njimi prijazni, pa bo njihova družina vaš vrt uspešno branila pred zajedavci.« Netopirje v vrt privabimo s posebnimi hišicami – netopirnicami, ki jih namestimo na sončno mesto na drevo ali na fasado, dovolj visoko, da jih ne dosežejo mačke ali kune belice. »Če na netopirja naletimo slučajno, na primer v kleti, drvarnici ali v kaki drugi špranji, kamor se je zatekel, ga pustimo pri miru. Tudi v netopirnico nikoli ne dregajmo.« Sicer pa je nadlegovanje netopirjev kaznivo. Vse pri nas živeče vrste netopirjev so namreč zaščitene z zakonom.

Dobrodošli prebivalci vrtne mlake

Na sončni strani vrta, precej blizu hiše imajo Esenkovi mlako. Seveda je bilo moje prvo vprašanje, kako se poleti ubranijo komarjev? »Kačji pastirji polovijo vse komarjeve ličinke, zato problemov s komarji nimamo. Ker je naša mlaka sonaravna, to pomeni, da vanjo ne posegamo, so se živali vanjo naselile same. Še isti dan, ko smo jo naredili, smo že imeli prve stanovalce, kačje pastirje, hroščke kozake in druge žuželke.« Potem so se počasi vanjo naselile še druge živali. »Žabe in krastače, ki tudi domujejo v naši mlaki imajo rade gole polže, pojedo tudi kakšno miš. Sploh krastače so silni požeruhi.« Krastače še posebej cenijo v Angliji, kjer jim na vrtovih postavljajo posebne hišice, z njimi celo trgujejo. »Bog vari pa, da v mlako naselimo zlate ribice, ali kakšne druge ribe. Ribe nam bodo pojedle vse paglavce.« Esenko svetuje, da mlako umestimo na sončno mesto, kjer bodo lepo uspevale tako rastline kot živali. »Živalski svet se v zasenčeni in hladni mlaki razvija počasneje, pa tudi manj vrst se naseli v tako mlako.« Da bo mlaka trdna tudi pozimi in da bodo na njenem blatnem dnu lahko prezimovale živali, mora biti na najglobljem delu globoka vsaj 80 cm. »Mlaka pa mora imeti tudi vsaj eno plitvino, v kateri se bodo greli paglavci in druge vodne živali.«

Ptice v vrt privabimo z gnezdilnicami in krmilnicami

Ko se sprehodimo po Esenkovem vrtu, skoraj na vsakem drevesu opazimo gnezdilnico. »Te umestimo na drevo, na drvarnico, na steno hiše ali na balkon. Ptice namreč hrano za svoj zarod iščejo čim bliže svojemu gnezdu. Nekatere vrste, na primer plavček, imajo v času skrbi za zarod zelo majhen radij gibanja, ki ne dosega niti 100 metrov, drugi, na primer škorci, pa bodo po dobro hrano za zarod leteli tudi do kilometer.« Čeprav so gnezdilnice namenjene gnezdenju, jih je dobro postaviti že pred zimo. V gnezdilnicah pozimi ptiči tudi prenočujejo, ali pa si delajo rezervacijo za pomladansko gnezdenje. »Samica velike sinice, ki ima namen v neki gnezdilnici gnezditi prihodnjo pomlad, bo pozimi v njej prenočevala in si tako držala rezervacijo. Gnezdilnice so pozimi bistveno bolj oblegane kot si mi mislimo. Dosti ptic uporablja gnezdilnico tudi zgolj kot prenočišče, saj jim nudi zavetje pred kunami in mačkami. Če v kakšni gnezdilnici ni ptičev, se bo pa vanjo zatekla kakšna veverica. Ptičje gnezdilnice zato na istem mestu pustimo vse leto, ob koncu gnezdilne sezone jih le očistimo, da se v njih ne zaredijo virusi in bolezni.« Menda jih je zelo enostavno narediti. Potrebujemo le nekaj surovih smrekovih desk, ki jih zbijemo skupaj in naredimo luknjo premera 35 ali 55 mm, odvisno kako velike ptice želimo privabiti v svoj vrt. »Lahko so deske tudi od kakšnega drugega iglavca, iglavci imajo visoke izolacijske vrednosti, za razliko od denimo hrasta, ki ima težek in hladen les na katerem se nabira kondenz. Ko ptiči rastejo nastane v gnezdilnici gneča. Z dihanjem, zlasti, ko je zunaj vlažno, se v gnezdilnici nabere vlaga zaradi katere mladi ptiči lahko zbolijo ali celo poginejo.«

Skrajni čas, da krmilnice napolnite s hrano

Prav zdaj, ko berete naš članek, je zadnji čas, da pticam postavite tudi krmilnice. Te naj stojijo vsaj meter in pol od tal, da jih zaščitimo pred mačkami. »Super je, če je blizu še kakšen grm, da se ptiči lahko zatečejo vanj, če jih napade skobec. Krmilnice tudi ne smejo biti premajhne, ker je v njih premalo svetlobe. V temno krmilnico ptiči ne bodo šli, prehodi iz svetlega v temo, jih namreč zmedejo. V krmilnici morate paziti tudi na higieno. Vsaj enkrat na mesec jo je treba pregledati in jo po potrebi očistiti. Ker so krmilnice stičišče velikega števila različnih vrst, ki se v naravi ne srečujejo, lahko hitro pride do kakšne okužbe. Če se ptice v krmilnici okužijo z neko boleznijo je kriv človek.« Ko boste kupovali hrano za krmilnico, Esenko svetuje, da izberete sončnice, ker ne plesnijo. Tistim, ki imajo manj časa pa svetuje nakup lojne pogače. To bodo ptiči pojedli v približno 14 dneh. Hranjenje ptic je dobra odločitev, veliko dobrega boste naredili za ptice, nenazadnje tudi za svoj vrt. »Menišček, najmanjši predstavnik senic, čez noč, ko je -20 °C izgubi do 25% svoje telesne teže. Toliko telesnih maščob porabi samo za to, da se greje in zato je zjutraj njegova prva pot h hrani. Če hrane ne najde zadosti hitro, lahko samo omahne. Veliko jih tako ugasne. Krmilnica je za ptice lahko dostopen vir hrane.« S krmljenjem ptic pa ne skrbite samo zanje, veliko veselja na ta način pričarate tudi sebi in drugim. »Moja vnučka sta navdušena, ko jih opazujeta. Pri nas je včasih na kupu tudi več kot 100 ptičev. To je kar dogodek. Nobena televizijska oddaja ju tako ne pritegne kot opazovanje ptic. Tudi prijatelji, ki pridejo k nam na obisk so navdušeni nad posedanjem ob kaminu in opazovanjem naših pernatih prijateljev. Pogosto mi rečejo, da bi lahko tako sedeli ves dan.« Če smo s tem člankom koga prepričali, da bo letos krmil ptice, naj še povemo, da je krmljenje posebna zaveza, ki je ne moremo kar tako prelomiti. Ptice je treba hraniti redno, začnemo pred prvim snegom in končamo, ko skopni še zadnja zaplata snega. »Ko ptice začneš enkrat krmiti, tega početja do pomladi ne smeš prekiniti. Ko jih navadimo na hrano v nekem okolju, je drugje ne iščejo več. In če naenkrat hrane ni več, so šokirane. Zato je hranjenje moralna obveza. V krmilnici mora biti hrana ves čas. Ni pa tudi res, da ptice, ko jih hranimo, s tem razvadimo. Ptiči bodo vedno dali prednost naravnim virom hrane.«

Vrt jeseni pustimo takšen kot je

Za konec pa sva nekaj malega rekla tudi o vrtu. Če ga bomo jeseni pustili na miru, bomo imeli pomladi manj dela z njim. »Slovenci smo zelo čistunski narod, s čimer si na vrtu pogosto delamo škodo. Listje, ki jeseni pade z dreves je dobro pustiti na tleh, saj bodo deževniki do pomladi vse liste potegnili v zemljo. Enako je tudi s travinjo. Oboje bodo deževniki čez zimo spremeni v kvalitetno prst. Tudi posušene vrtnine pustimo tam kjer so. Pozimi bodo postale zatočišče za različne živali. Če dihamo z naravo in vrt jeseni pustimo takšen kakršen je, se bo uravnal sam.«

 

VIR: Revija Pomagaj si sam

 

2017-12-11T08:46:11+02:00 Iz medijev|
x

Na naši stran uporabljamo piškotke za pravilno delovanje strani in beleženje obiskanosti strani. S strinjanjem nam dovolite uporabo piškotkov.

Potrjujem Zavračam Center zasebnosti Nastavitve zasebnosti Preberi več o Piškotkih