Permakulturne katastrofe

»Vsako leto nas strašijo z nečim drugim. Ko sem bil v osnovni šoli, so nas ves čas strašili z lačnimi otroci. Nehal sem gledat televizijo, ker nisem prenesel pogleda na shirane otroke iz Afrike. Dolgo časa so nas potem še strašili z lakoto od vsepovsod. Potem je sledila naftna kriza in nori ukrepi. Krize v resnici sploh ni bilo, nafte namreč ni zmanjkalo, le države, ki izvažajo nafto, so se skregale med seboj. Potem je bil AIDS, pa nore krave, ptičja gripa, lani begunci. Čisto nobena katastrofa se ni zgodila, razen lačnih otrok. Če ne bi bilo televizije mi sploh ne bi vedeli, da kaj od tega obstaja,« je prepričan Janez Božič, diplomirani gozdarski inženir in eden izmed pionirjev permakulture v Sloveniji, ki mu je Evropski inštitut za permakulturo iz Kopenhagna, leta 1999 podelil naziv permakulturni učitelj.

Božič je leto pred prejetjem naziva permakulturni učitelj diplomiral na oddelku za gospodarjenje z gozdovi in obnovljivimi gozdnimi viri na ljubljanski Biotehniški fakulteti. »Ker sem med študijem veliko delal, štiri izpite pred koncem se mi je zgodila še permakultura, sem študiral 11 let.« Po diplomi je 11 let delal kot naravovarstvenik na Zavodu za varstvo narave, pred petimi leti pa je pustil službo. »Bilo je kar nekaj prelomnih trenutkov, pričakoval sem tudi rojstvo sina in sem si rekel, da bi bilo dobro, da bi malce popazil nanj. Zdaj se ukvarjam s posestvom, s sinom in družino.« Pravi, da je vse kar počne v življenju, povezano s permakulturo. »Permakultura je način življenja, ni samo način pridelovanja hrane. Vsi imamo 16 ur na dan, to je tista valuta s katero lahko razpolagamo. Denar pa pride in gre.« In prav način življenja se je v zadnjih letih močno spremenil. Ne nujno na bolje. »Ko so pred dvajsetimi leti v Slovenijo prišli prvi permakulturni učitelji, so me spraševali kaj naj ljudem sploh povedo, saj že živijo v permakulturni državi. Skoraj vsak je takrat imel svoj zelenjavni vrt, na policah trgovin so bili slovenski pridelki.« Danes, z grenkobo ugotavlja Božič, Slovenija ni več permakulturna dežela. »Očitno sem zelo neuspešen učitelj. (ha, ha)«

Pravite, da živite po permakulturnih načelih. Kako konkretno?

Če začnem pri avtomobilu. Imamo samo en avto, ki je star 16 let. Na posestvu, ki sem ga kupil pred 20 leti, že nekaj let gradim hišo. Lani sem ob hiši uredil tudi kompostno stranišče. Na ta način bom našo energijo ali tok, ki teče skozi naš prebavni sistem, zadržal doma. Iz fekalij bom naredil kompost, ki ga bom čez dve leti uporabil za gnojenje dreves. Če bi ljudje poskrbeli za svoje fekalije, planet ne bi imel težav z onesnaževanjem. Če se fekalije zbirajo v zbiralnikih in potem spuščajo v reke, pomenijo zgolj energijo, ki jo dodajamo v neki naravni sistem. Ta naravni sistem s to energijo nima kaj početi, mi pa jo pogrešamo v svojem sistemu. Naša družina tudi deluje samooskrbno. Pridelke menjavamo s prijatelji, odkar sem kupil posestvo pijem vodo iz izvira, ko bo hiša končana, se bomo umivali z deževnico. Ker stoji hiška ob gozdu, imamo tudi svoja drva. Samooskrba gre na vse plati življenja. Še največji izziv je narediti si svoja oblačila.

Ste se ga že lotili?

Še ne. Mogoče bo to moj naslednji izziv. Vsakič je nekaj drugega. Ko sem se začel ukvarjati s permakulturo, sem najprej začel z vrtnarjenjem. Rekel sem si, če se bom vsako leto naučil gojiti eno rastlino, se bo počasi nabralo.

Koliko jih gojite danes?

Deset let nazaj sem jih naštel blizu 60, potem sem nehal šteti.

Še vedno živite v mestu.

Jaz sem pravi urbani permakulturnik.

Kaj to pomeni?

Tudi, če živiš v bloku lahko upoštevaš osnovna načela permakulture. Če za primer vzamem samo papir. Lahko ga ločujemo na odpadnega, revije lahko podarimo naprej, s časopisnim papirjem lahko podkurimo peč, lahko ga uporabimo za origami. Tudi v mestih lahko pridelujemo naravno hrano. Človek ne potrebuje zemlje, da nekaj pridela. Še nekaj let nazaj je bilo čisto neverjetno, da bi nekdo na balkonu gojil zelenjavo. Je pa v bloku zagotovo malce bolj zapleteno. Kompostnega stranišča si denimo v bloku ne morem privoščiti. Vseeno pa lahko kompostiram.

Rekli ste mi, da permakultura ljudem omogoča, da lahko spremembe vpeljejo povsod kjer živijo.

Permakultura se najprej fokusira na pet osnovnih človeških potreb. To so potreba po zraku, vodi, hrani, toploti in toplini. Vsak, ki se ukvarja s permakulturo se lahko najprej posveti tem osnovnim potrebam. Ko sem se kot študent vozil in Novega mesta v Ljubljano, sem v Novem mestu stopil na smrdljiv vlak, v Ljubljani pa izstopil v smrdljivo mesto. Moj prvi refleks je bil pobegniti iz mesta, drugi pa ostati in se boriti. Dobro je delovati po načelu – bodi sprememba, ki so jo želiš v okolju.

Vi še vedno živite v mestu, čeprav ste že pred 20 leti kupili zemljo na deželi.

V mestu imam pisarno in družino, sem pa veliko tukaj, vsako leto več. Pred približno 4 leti sem tu začel zidati tudi hišico. Je že skoraj končana, ne vem pa še ali se bomo preselili že letos. Dom ima veliko funkcij in te počasi prestavljamo sem. Hrana denimo se že dogaja tukaj. Mi smo sedaj že v situaciji, ko hrano hitreje naberemo kot jo vi kupite.

Pisali ste tudi o permakulturnih katastrofah. Se na katastrofe sploh lahko pripravimo?

Seveda, zakaj ne. Bolj pomembno je vprašanje, ali se bodo te katastrofe sploh kdaj zgodile. S katastrofami nas že ves čas sistematično strašijo. Skoraj nobena od katastrof s katerimi so nas strašili, se ni zgodila, zato so zdaj začeli govoriti o podnebnih spremembah. Ne morem verjeti kakšno paniko zganjajo zaradi globalnega segrevanja. Veliko večji problem bi bil, če bi se ozračje začelo ohlajati. Globalno segrevanje je čista Al Gore zadeva, ki nima nobene zveze z realnostjo. Zadnja katastrofa, ki se tudi ni zgodila, so bili begunci. Bilo je veliko panike, ogromno denarja so vrgli stran, osramotili so narod. V Novem mestu nisem srečal niti enega Sirca.

Zakaj nas ves čas strašijo?

Vprašajte politike.

Prej sva govorila o velikih katastrofah. Kaj pa male, kako se pripravimo na vsakdanje katastrofe?

Na obe vrsti katastrof se lahko pripravimo tako, da smo prožni. Podnebne spremembe so videti tako grozljive zato, ker je kmetijstvo strašno togo. Naša prehrana temelji na določenih vrtninah, ki jih gojimo in to je to. Lakota je odličen primer kaj vse neprijetnega se nam lahko zgodi, če nismo prožni. Imamo primere, ko so ljudje ob obali začeli gojiti krompir in bili lačni, ko letina ni bila dobra. Popolnoma so pozabili na to, da so se pred gojenjem krompirja ukvarjali z ribištvom. Če ostaneva pri kmetijstvu to pomeni, da se začnemo bolj ukvarjati s tem kaj še lahko posadimo. Ni samo koruza na tem svetu. Treba je zastaviti bolj na široko. Ozko nas je usmerila industrializacija kmetijstva, ki se usmerja le v določene kulture. Pšenica ne potrebuje ravne njive. Kombajn potrebuje ravno njivo. Tako pšenico, kot tudi ajdo, piro, krompir in koruzo lahko gojimo kjer koli. Več ko imamo različnih pridelkov, manj je škode, če eden od njih tisto leto ne obrodi. Mi denimo smo predlani pridelali 140 kg orehov, lani pa samo 140 posameznih orehov. Da nam bo šlo bolje, je treba vzpostaviti skupnosti, ki si bodo med seboj pomagale. Morali bi več delati na dobrih socialnih stikih.

So socialni stiki tisti, ki nam bodo pomagali preživeti?

Če za primer vzamem razširjeno družino, ki šteje 25 članov. Bremena, ki padejo na enega od družinskih članov, se lahko porazdelijo. Če je človek sam, mu je zelo težko. Ljudje zaradi težav, ki jih morajo reševati sami, lahko zbolijo, celo na štrik gredo.

Vsako leto manjše katastrofe povzroči že vreme, enkrat je suša, drugič preveč dežja. Se na to lahko pripravimo?

Veliko je ukrepov kjer lahko kaj naredimo in so poceni, razpoložljivi in preprosti, vendar se jih ljudje ne poslužujejo. Eden takih preprostih ukrepov proti suši so zastirke. V kmetijstvu, razen jagod, sploh ne zastirajo. Še vrtičkarji tega ne počenejo. Sicer se pa na sušo v različnih primerih pripravljamo različno. Na državnem nivoju bi bilo treba delati na tem, da bi zadržali energijo v sistemu čim dlje. Pitne vode ne bi smeli odvajati v kanale in se je znebiti kakor hitro se je le da. Vodo je treba zadržati. Ena možnost so jezovi, ki bi morali biti manjši kot so zdaj. Na Savi je pri izgradnji jezov naravovarstvo popolnoma zatajilo. Na osebnem nivoju, pa zadržati vodo pomeni loviti vodo iz strehe. Veliko vode se nabere tudi v zbiralnikih meteorne vode ob avtocestah. Pa voda iz ceste. Ljudje imajo odpor do te vode, pa ni nič narobe z njo. Ali pa doma. Vodo v kateri ste se okopali lahko kasneje uporabite tudi za zalivanje. Vode je ogromno in kroženje vode je fascinantno. Le moramo jo vklopiti v naš sistem. Tistim, ki imajo možnost pa svetujem, da si uredijo kompostno stranišče. Z njim bodo na dan prihranili vsaj 50 litrov vode.

Ko ste pisali o permakulturnih katastrofah ste ljudem zastavili vprašanje: ”Če bi bilo jutri konec sveta, kaj bi vzeli s sabo? Kokoš? Balo slame? Motiko?” Kaj je torej pravilen odgovor?

Glede na to, da se je permakultura, vsaj v pionirskih dnevih, ukvarjala predvsem s pridelavo hrane, je pravilen odgovor nekoliko zamegljen. Vendar se permakultura spreminja in do danes se je spremenila močno. Ker vse večjo težo dobivajo socialni elementi bi bil danes pravilen odgovor – prijatelja.

 

VIR: revija Pomagaj si sam

2017-12-11T08:38:55+02:00 Iz medijev|
x

Na naši stran uporabljamo piškotke za pravilno delovanje strani in beleženje obiskanosti strani. S strinjanjem nam dovolite uporabo piškotkov.

Potrjujem Zavračam Center zasebnosti Nastavitve zasebnosti Preberi več o Piškotkih