Peremakultura kot način življenja

Tanja Borovška je arhitektka. Že več kot 20 let. Ženska polna znanja in izkušenj, se je zaradi razmer, ki so zadnja leta prizadele gradbeništvo, znašla pred velikimi življenjskimi preizkušnjami. Živeti v Prekmurju, ker je stopnja brezposelnosti najvišja v državi, je težko. »V današnjih časih mora biti človek inovativen, sploh na našem koncu. Imam pet otrok in ne morem si privoščiti, da bi kar spokala kufre in šla drugam.« Tanja je borka. Šest let nazaj je svojo pisarno preselila iz Murske Sobote na Suhi vrh na Goričkem in začela kombinirati delo v arhitekturnem biroju z delom na permakulturnem vrtu.

 

Otroci so jo povlekli v naravo

Ko je bila še najstnica so jo starši komaj spravili na Suhi vrh kjer so imeli vikend. »Preklop se je zgodil, ko sem šla v Ljubljano študirat in sem začela ceniti naravo, še bolj pa, ko sem dobila otroke. Otroci so tu uživali. Brezskrbno divjanje na svežem zraku je za otroke neprecenljivo. Zato smo začeli vedno pogosteje zahajati sem. Sčasoma sem si uredila še vrt. Najprej je nastala ena greda, pa dve,…« Na začetku so ostajali po en dan, potem ob vikendih, tri leta nazaj pa ji je najmlajši sin rekel, da si tu želi ostati za stalno. Henrik in Tanja sta si na Suhem vrhu uredila svoje življenje. Tanja vrtnari, Henrik skrbi za živali, ostali štirje otroci pomagajo ob vikendih. Najbolj navdušen je 22-letni Jaka, ki ga je permakultura navdušila tako kot njegovo mamo. Skupaj sta šla na tečaj. »Tri mesece sva se vsak drugi vikend učila in se družila s krasnimi ljudmi. Potem sem začela iskati dodatne informacije. Tako me je potegnilo noter, da je permakultura postala moj stil življenja.« Rada živim tukaj na deželi, pravi Tanja. »Čisto drugače je, ko se ti ne treba več vračati v mesto. Ko lahko zjutraj vstanem, si skuham kavo in opazujem kako se dela dan, kako potuje sonce po nebu. In mimogrede mi v glavo pade kakšna nova ideja. Super je, ker lahko na istem kraju počnem oboje, delam v biroju in na vrtu.«

 

Tanja rada eksperimentira

Tako v arhitekturi, kot tudi na vrtu. Pred tremi leti se je lotila gojenja artičok, batat in kardij. Navdušeno mi je razložila, da je sama pogruntala kako vzgojiti sadike sladkega krompirja. »Več kot 100 sem jih vzgojila. Rada imam nove izzive. Ves čas preizkušam kaj novega. Eno leto sem eksperimentirala z marmeladami. Več kot 50 različnih vrst sem jih naredila.« Naslednjo leto je sušila zelišča in delala čajne mešanice. Lotila se je tudi izdelovanja krem, šla pa je tudi na bolj arhitekturno področje. »Ko sem se eno leto, bilo je ravno oktog božiča, ukvarjala z idejo kako bi zelenjavo približala štedilniku v kuhinji, sem skreirala posodo v obliki velike sklede, ki ima funkcijo premične visoke grede. Zelenjavnik, tako je ime moji pogruntavščini, je narejen iz kortena. Gre za zlitino jekla in še nekaterih kovin, ki se ponaša s tem, da je zelo lahek material, odporen je na vremenske vplive, ima naravno plast zaščite, zato ne potrebuje nobenih zaščitnih premazov. Ker je lahek, največja različica zelenjavnika bo tehtala le 40 kilogramov, ga z lahkoto prestavljamo.” Tanja je pri izvedbi upoštevala ergonomske mere človeka. Greda je visoka toliko kot jedilna miza, spodnji del je narejen tako, da se pri delu z nogami ne butamo vanj. Premični gredi je dodala tudi okrasne loke, ki služijo kot opora rastlinam, spomladi in pozno jeseni pa lahko čeznje namestimo tudi kopreno. »Zelenjavnik ima še ena dobro lastnost, našo zelenjavo ščiti pred polži. Polži namreč ne marajo kovin. Tudi voluharjev ne bo blizu, ker bo na dnu korita mreža.« Tanja ima v načrtu celo linijo izdelkov za vrt. Korita različnih velikosti in oblik, označevalce za vrtnine, sušilnike za zelišča, pručke, klopce. »Naredila bom tudi kurišče za ogenj kjer se bo dalo peči pod peko. Za zaščitni znak sem si izbrala vrtnico, ki pa ga na željo naročnika lahko tudi spremenim.«

 

Ko se permakuptura povezuje z arhitekturo.

»Permakultura ni samo zelenjadarstvo. Gre za veliko več, pomeni povezovanje ekologije, kmetijstva, arhitekture in tistega kar nam je dano – torej pokrajine, okolja in vrta. Ob tem pa je treba naravo ohraniti čim bolj nedotaknjeno. Izkoristiti je treba vse naravne danosti, vodo, sonce, … Zanimivo je, da sem šele potem, ko sem se začela ukvarjati s permakulturo ugotovila, da sem jaz večino teh stvari upoštevala že kot arhitektka.« Že od nekdaj je, ko je risala načrte za hiše, izhajala iz človeka. »Vsak človek je unikat in taka mora biti tudi njegova hiša in vrt okoli nje. Vedno sem se najprej vprašala, kdo so ljudje, ki bodo živeli v tej hiši, kako funkcionirajo, kaj imajo radi?« Lego hiše vedno projektira v povezavi s soncem. »Ko se človek zjutraj zbudi, ga mora pozdraviti sonce, tudi prostori v katerih se zadržujemo zjutraj morajo biti obsijani s soncem. Popoldne pa mora biti sonce tam kjer se družina zadržuje čez dan.« Pri načrtovanju vrtov, tudi svojega 1 ha velikega, je uredila tako, pa upošteva oddaljenost od hiše. Hiša je cona nič. Ob hiši je cona ena. Tam je zasadila tisto kar največkrat potrebuje pri kuhanju: zelišča, jušno zelenjavo, dišavnice, solato. »Jaz temu delu vrta pravim vrt za dobre juhe. V tej prvi coni imam tudi orodje, vodo za zalivanje, zastirke, prostor kjer delam gnojila. V coni dva rastejo plodovke, v coni tri krompir, v coni štiri imam buče.« Vsako območje, svetuje Tanja, naj ima tudi kompostnik, prostor za shranjevanje zastirke, priključek za vodo in posode v katerih bomo namakali rastline za izdelovanje domačih gnojil in škropiv. »Na ta način si prihranimo veliko časa, ko nam ni treba po nepotrebnem letati iz ene cone v drugo.« Na vsakem območju, če le imamo prostor, je dobro imeti nasajenih tudi nekaj koristnih rastlin kot so gabez, koprive, preslica, rabarbara in pelin.

 

Tudi v permakulturi obstaja red

Naše mame so bile navajene, da so bile grede lepe pravokotne oblike brez trave med gredicami. Čeprav marsikdo misli, da v permakulturnem vrtu vlada kaos, temu ni tako. »Tudi tu je red, vendar malce drugačen kot so ga ljudje vajeni. V permakulturi zakonitosti izhajajo iz narave in iz potreb človeka, ki dela v tem vrtu. Gredice so narejene tako, da vse lahko dosežemo z roko. Poti, ki so skrbno načrtovane, so različno široke, odvisno ali po njih samo hodimo, imamo v rokah košaro, ali pa potiskamo samokolnico.« Kjer hodimo peš naredimo potke široke 40 centimetrov, za samokolnico pa 20 centimetrov širše. »Ne smete pozabiti tudi na naklon terena. Če ni raven, izkoristite brežine, da vam bodo površinsko vodo usmerjale na gredice.« Najboljša orientacija gredic, pravi Tanja, je sever – jug. »Pri načrtovanju permakulturnega vrta moramo delati v sodelovanju z naravo. Paziti moramo, da so pravi proporci. V naravi je vse v zlatem rezu. Narava tudi nikoli ni gola. Enako vlogo kot ima listje v gozdu ima na našem vrtu zastirka. Tako kot v naravi tudi tu ne boste na gredici našli samo ene vrste rastlin. Ko mešamo rastline, s tem privabimo žuželke.« Tanja svetuje, da si na vrtu naredimo male ekosisteme.

 

Na vrtu je treba uživati

Tanja poleti na vrt postavi staro kopalno kad. Zjutraj vanjo nalije vodo, prilije kakšen zeliščni čaj in v vodo vsuje cvetove vrtnic. »Ko sem utrujena ležem v kad in uživam. Pomembno je, da človek uživa v olju kjer živi. Za to ne potrebujemo dragih masažnih bazenov.« In ker v naravi ničesar ne zavržemo, Tanja vodo zvečer uporabi še za zalivanje vrta.

 

VIR: revija Pomagaj si sam

 

2017-12-22T09:33:08+02:00 Iz medijev|
x

Na naši stran uporabljamo piškotke za pravilno delovanje strani in beleženje obiskanosti strani. S strinjanjem nam dovolite uporabo piškotkov.

Potrjujem Zavračam Center zasebnosti Nastavitve zasebnosti Preberi več o Piškotkih