Miša Pušenjak o osnovnih pravilih, ki veljajo za pridelovanje semen vseh rastlin

Kako doma pridelati seme…

V zadnjih dveh letih se je končno tudi v Sloveniji dvignila zavest o pomenu domačega semena vrtnin pa tudi poljščin. Škoda, da smo se tega pričeli zavedati prepozno, saj smo veliko domačih ekotipov (sort) že izgubili. Še bolj škoda pa je, da tisti, ki so se tega lotili s vsem srcem in dušo, ne pa na strokovni način.

Pridelava semena zahteva poleg osnovnega znanja pridelovanja določene rastline  še dodatno poznavanje, kaj se s to rastlino dogaja, ko cveti in seme zori. V živinoreji obstajajo posebne službe, določila in protokoli, kako razmnoževati živali, da bo pridelek mesa, mleka…čim višji. Principi dedovanja so povsem enaki tudi pri rastlinah, tudi če se le te ne oglašajo in ne premikajo. Razmnoževanje v sorodstvu prinaša slabšanje kakovosti populacije, ki je v tem primeru imenovana sorta. Vedno je večja verjetnost, da bodo odlični straši dali odlično potomstvo – v tem primeru seme oziroma rastlino, ki bo zrasla iz tega semena.

Pridelovanje semena rastlin  zahteva torej še kar nekaj dodatnega znanja, drugače bomo to, kar imamo še na kmetijah zdaj še dodatno uničili.

Naj na tem mestu naštejem samo najpomembnejše, kar moramo vedeti o pridelovanju semena.

  1. Najprej moramo seveda vedeti, kdaj, kako dolgo rastlina cveti, saj semena prav vseh preprosto ne moremo pridelati v Sloveniji. Poznati moramo tudi, na kakšen način se rastlina  opraši, z vetrom, katere žuželke so pri tem najbolj pomembne, saj me ne primer judje sprašujejo, zakaj odpadejo vsi cvetovi limone, ki zacveti pozimi v dnevni sobi.
  2. Zelo pomembno je, da vemo, ali je rastlina, katere seme želimo pridelati, samoprašnica ali tujeprašnica. Naj sicer tukaj povem, da je le redko katera rastlina popolna, 100% samoprašnica, pa vendarle, pri rastlinah, ki jih omenjamo kot samoprašnice velja, da se v običajnih vremenskih razmerah oprašijo z lastnim cvetnim prahom. V tem primeru je zelo nizka verjetnost, da bi prišlo do križanja, pomešanja lastnosti med posameznimi sortami, botanično dovolj sorodnimi rastlinami ali z divjimi sorodniki. Pri cvetlicah je zelo pogosto do teh podatkov izredno težko ali skoraj nemogoče priti.

Zaradi teh nevarnosti križanja je potrebno pridelovanje semena rastlin , sort, vrst, ki se med sabo lahko križajo, zasnovati tako, da bodo med temi vrstami, sortami, dovolj velike razdalja, da do teh križanj ne more priti. Pri samoprašnicah je lažje, saj običajno zadošča nekaj metrov, le toliko, da ne pride do fizičnih kontaktov med rastlinami (veter, žuželke), paziti je potrebno tudi, da fizično ne zmešamo semena – v strojih, pri čiščenju, sušenju…

Tujeprašnice pa zahtevajo takšno izolacijo (pridelovanje semena v določeni oddaljenosti). Podatki so sicer različno od različnih avtorjev, pa vendarle velja, da naj bo razdalja med pridelovanjem semena različnih sort iste vrste, botanično dovolj sorodnih vrst, pogosto pa tudi divjimi sorodniki iste vrste vsaj 150 m. Za vse, ki boste zdaj globoko zajeli sapo, kar se običajno zgodi, ko povem to številko naj povem, da je nekoč, že v neki drugi državi, zakonodaja zahtevala, da je ta razdalja tudi do 1500 m za nekatere vrste (na primer zelje, repa, rdeča pesa…). Vedno je sicer možno posevek prekriti tudi z mrežo ali pa posamezne cvetove zaščititi pred nezaželjeno oprašitvijo in potem oprašitev izvršiti sam.

Med vrtninami so žal samoprašnice samo solata, endivija (ne popolnoma), navaden fižol (nizek in visok), turški, laški fižol, dolga vigna, grah,  in do velike mere paradižnik. Med poljščinami pa velja, do so samoprašne številne metuljnice, vendar detelje rodu Trifolium (črna, bela, inkarnatka…) niso, in večina žit.

Vse ostale vrtnine in poljščine so tujeprašne. Križanje med sortami iste vrste je pri tujeprašnicah seveda popolnoma mogoče in zelo verjetno. Križanje med botanično sorodnimi rastlinami  pa včasih koga preseneti. Tako se na primer križata rdeča pesa in mangold ali blitva tudi med seboj. Vrtni korenček se povsem brez ovir križa z divjim korenčkov iz bližnjega travnika. Radič se križa tudi z endivijo, brez težav pa z divje rastočo cikorijo. Še veliko takih primerov bi lahko naštela. Posebej bi rada opozorila še na križanja jedilnih in okrasnih buč. Nekatere okrasne buče še vsebujejo za naše zdravje nevaren alkaloid, ki povzroča težke prebavne motnje, zato so križanci primerni samo za okras, za prehrane pa raje ne. Če teh lastnosti, posledično pa dovolj velikih razdalj med rastlinami ne upoštevamo, se bodo dobre lastnosti domačega semena hitro izgubile. Na to dejstvo so vsi, ki danes močno pospešujejo domače pridelovanje semena, kar pozabili.

  1. Še na eno zelo pomembno zadevo bi rada opozorila pri pridelovanju semena doma. To je na pravilo, da za nadaljnje razmnoževanje vedno poiščemo, odberemo najlepše, najdebelejše, največje …osebke, kakor to delamo pri živalih. Temu rečemo pozitivna izbira. Samo dobri starši lahko dajo dobre potomce. Če vzamemo za seme pač tisto, kar ostane, kar nismo pojedli, kar je naključno pognalo v cvet (solata), kar je na koncu ostalo na rastlini …potem razmnožujemo najslabše. Ravno zato tudi ne moremo delati bližnjic, seme nekaterih vrtnin se da pridelati sicer brez faze tehnološke zrelosti, to je takrat, ko mi rastlino uživamo, a v tem primeru ne morete poiskati rastlin , ki imajo najbolj zaželjene lastnosti.

Še posebej pomembno pa je to pri vegetativnem razmnoževanju krompirja, česna, šalotke…kjer se neposredno dedujejo vse negativne in seveda pozitivne lastnosti  materinske rastline, saj ne pride do mešanja gentskega (dednega)materiala. Tako ni semenski krompir tisti, ki je najbolj droben in krmežljav, saj ne veste, ali s sabo nosi kakšen virus, glivice ali kaj podobnega in je zaradi tega postal droben ali je droben zato, ker se je preprosto oblikoval med zadnjimi na rastlini. Takšen droben krompir ima tudi manj čvrste in s tem slabše rodne kalčke. Zato za seme doma vzamite vedno debelejše gomolje in jih raje razrežite.

  1. Čeprav bi bilo še veliko za napisati in povedati in je prostora preprosto premalo, pa naj za konec omenim še eno pomembno pravilo, ki se ga večina tudi ne zaveda. Vedno moramo razmnoževati primerno število osebkov, da ne bo prehitro prihajalo do križanja v sorodstvu. To pravilo je pomembno predvsem za razmnoževanje tujeprašnic. Če razmnožujete samo dve rastlini, potem si bodo v bistvu vse rastline, ki jih boste pridelali iz pridelanega semena v sorodu – v živalskem svetu bi jih imenovali bratje in sestre. Torej bi se pri nadaljnjem pridelovanju semena med seboj križale rastline , ki so v sorodstvu. Pri tem zelo hitro pride do slabšega stanja populacije (sorte), saj se ponovno prikažejo lastnosti, ki so bile prej skrite, zatajene. Te pa so skoraj brez izjeme slabe. Na splošno velja, da ne glede na to, koliko semena potrebujemo, mora pri oprašitvi in oploditvi sodelovati, biti prisotno vsaj 12 – 15 semenic, rastlin tujeprašnic in 2 – 5 rastlin samoprašnic. Tudi te številke so res minimalne, v strokovni literaturi se pojavljajo še veliko višje številke (50 ali celo več rastlin  tujeprašnic in 30 rastlin  samoprašnic).

Na tem majhnem prostoru sem lahko na kratko zapisala samo čisto osnovna pravila, ki veljajo za pridelovanje semena prav vseh rastlin. Prav vsaka vrsta pa ima še kakšno svojo posebnost glede razmer pridelovanja, pobiranja in čiščenja semena.

 

PREBERITE ŠE:

Miša Pušenjak: Slab vznik semena – kaj je šlo narobe?

Miša Pušenjak svetuje kako kupovati semena

Miša Pušenjak o prvih spomladanskih setvah na prosto

Miša Pušenjak svetuje kako narediti setveni načrt

Miša Pušenjak o pravilnem ravnanju s semeni

Več nasvetov Miše Pušenjak si lahko preberete na Facebook strani VRTIČKARIJE – https://www.facebook.com/groups/471994796488673/about/ in osebni strani Miše Pušenjak – https://www.facebook.com/mpusenjak

x

Na naši stran uporabljamo piškotke za pravilno delovanje strani in beleženje obiskanosti strani. S strinjanjem nam dovolite uporabo piškotkov.

Potrjujem Zavračam Center zasebnosti Nastavitve zasebnosti Preberi več o Piškotkih