Fern Marshall Bradley – Kako shranjujemo zelenjavna semena

Kako se lotiti shranjevanja semen?

Zima je pravi čas, da si naredimo načrte za naprej. V miru lahko izdelamo setveni načrt, pa tudi razmislimo katera semena bi radi shranili za prihodnje leto. Če tega še ne počnete, je zdaj čas, da se podučite kako se tej stvari streže.

Zbiranje in shranjevanje semen vnaša novo razsežnost v vrtnarjenje. Kakšna avantura je preizkušati in pripeljati poljščino do semena, še zlasti, če je običajno ne vzgojite iz semena, kar velja za denimo solato ali redkvico. Osnov se da zlahka naučiti; preprosto, prijetno in zabavno pa se je lotevati nekaterih opravil pri shranjevanju, kot sta denimo pobiranje in čiščenje semena. Navsezadnje vam bo hrbtenica bistveno bolj hvaležna, če boste pobirali seme, ne pa izkopavali krompirja ali prestavljali polnega čebra buč!

Shranjevati začnite seme, ki ga najlažje shranjujemo, recimo fižol ali paradižnik. Če vam bo shranjevanje semena res v veselje, lahko začnete shranjevati tudi seme zahtevnejših poljščin. Oplajati lahko začnete tudi svoje sorte tistih rastlin, ki so »kot ulite« pogojem, ki vladajo na vašem vrtu.

Če se boste naučili, kako shranjevati seme, se boste v vseh pogledih prelevili v boljšega vrtnarja. Če boste shranjevali seme, boste bolj vešče opazovali, kako rastline rastejo v vašem okolju, pa tudi kaj se dogaja na vašem vrtu. Začeli boste iskati odgovore na vsa mogoča vprašanja. Kako dolgo traja rastna sezona pri vas? Kdaj najverjetneje pade kakšna dežna kaplja? Kako mrzlo je pozimi? Ali se rastline kje na vrtu ne »primejo« tako dobro kot kje drugje? Le kaj se tam dogaja s prstjo? Katere vrste plevela rastejo na vašem vrtu in v okolici? Kako lahko preprečite, da plevel ne bo zacvetel? Vsi ti dejavniki bodo pustili svoj pečat na uspehu pri shranjevanju semena.

Poučili se boste tudi o bioloških značilnostih rastlin, denimo, kako se oprašujejo, kako delajo seme in kdaj dozori. V navado vam bo prišlo, da jih boste temeljito motrili, da bi shranili samo seme tistih rastlin, ki so najbolj »pridne« in pri katerih se pojavljajo tiste lastnosti, ki si jih najbolj želite. Kateri fižol na gredici prvi zacveti? Katera špinača zadnja požene? Ali vam gre kateri od paradižnikov še posebej v slast in ali je morda osupljivo lepe barve? Ali katera od vaših buč ostaja nedotaknjena, ostalih v bližini pa se je kot po tekočem traku lotila pepelasta plesen?

Začeli boste raziskovati, kje v hiši, garaži ali drugih zaprtih prostorih zunaj hiše bi lahko shranjevali semena in rastline. Kje je hladno in suho, kje pa vlažno? Kje je pozimi ves čas hladno, vendar temperatura ne pade pod ničlo?

Kaj je seme in kako seme nastane

Kot vrtnar ste verjetno imeli v rokah že na stotine, morda celo na tisoče semen. Vendar pa seme lahko uspešno shranjujemo le, če se poučimo, kaj najdemo v njem in kako tisto sploh nastane. Čeprav so semena zelo majhna, imajo kompleksno strukturo, ki lahko neverjetno raste in se spreminja. Dejansko pa je seme sestavljeno iz treh delov:

Kalček je zarodek rastline, ki požene korenine in poganjke, ko seme vzklije.

Založno tkivo oziroma endosperm je zaloga hrane v semenu, ki jo potrebuje kalček, ko začne kliti.

Semenska lupina je trda zunanja ovojnica, ki ščiti kalček. Čeprav je trda, lahko skoznjo vseeno pronicata voda in zrak.

Kako nastane seme?

Večina rastlin, ki jih gojimo na vrtu, da bi se potem znašle na krožniku, cveti in, kot veste je cvet predhodnik semena. Cvet ima spolne organe, ženski spolni organ je pestič, moški pa prašnik. Nekatere rastline imajo cvetove s tako ženskim kot moškim spolnim organom (imenujemo jih popolni cvetovi), druge pa imajo ali samo ženski ali pa samo moški cvet.

Pestič je lahko velik ali majhen, posamični cvet pa ima lahko enega ali več. Sestavljajo ga plodnica na spodnjem delu, cevčica, ki ji pravimo vrat, in brazda na vrhu vratu. V plodnici najdemo semenske zasnove (nedozorelo seme).

Prašniki so običajno sestavljeni iz dveh delov, iz prašnice in prašnične niti. Prašnica je podobna mešičku, v katerem se tvori pelod. Prašnična nit je tenek pecelj, na vrhu katerega najdemo prašnik.

Opraševanje je prenašanje cvetnega prahu s prašnika na pestič. Cvetni prah se ne more prenašati sam od sebe, zato se v naravi poda z marsikom »na pot«: z vetrom, žuželkami, vodo, celo s pticami in netopirji. Najpomembnejši opraševalci na vrtu pa so veter in žuželke.

Oprašitev je naravnost čudežno dogajanje, ko pelodno zrno pristane na pestiču. Vsako pelodno zrno ima dve polprašnici. Po zaslugi prve požene cevka – pelodov mešiček – skozi pestič do plodnice. Druga pa se razdeli na dve semenčici, ki se spustita po pelodovem mešičku navzdol.

Tudi jajčeca so sestavljena iz več jeder. Ena semenčica se združi z dvema polarnima jedroma, kar je zametek za založno tkivo. Druga semenčica se zlije z jajčecem in začne se razvijati kalček. To je oploditev – takrat se seme začne razvijati.

Kako se razvijata plod in seme?

Cvet se po oprašitvi začne spreminjati v plod. Botanika pozna plodove vseh mogočih oblik, od klasičnega plodu, podobnega jabolku, pri katerem se seme obda s sočnim mesom, pa tja do mesnatega stroka, recimo fižolovega stroka. Nekatera semena, denimo seme špinače ali zelene solate, so pravzaprav razgaljena, brez vidne prevleke.

Medtem pa se seme tudi razvija: založnega tkiva okoli kalčka je vse več, oblikuje se tudi semenska lupina. Ko seme dozori, semenska lupina kot trda školjka varuje kalček pred poškodbami oziroma izsušitvijo.

Kako različno se v naravi razvijajo plodovi in razširjajo semena. Če pogledamo na splošno, sadež vedno varuje seme, ki se razvija. Nekateri plodovi so grenki zato, da jih živali ne bi jedle. Marsikateri postane sočen in začne gniti, ko seme popolnoma dozori, prav zato, da seme pride v zemljo. Stroki se lahko posušijo in razpočijo, seme pa odnese na zemljo v okolici. Ljudje, ki shranjujejo seme, si prizadevajo ujeti tisti pravi trenutek, ko je seme sicer že zrelo, vendar se še ni raztreslo naokoli.

Ali bo uspešno prestalo preizkus?

Če sami pridelujete seme, je pomembno, da prestane preizkus kaljivosti, še preden ga posejete, pa čeprav ste ga shranjevali samo nekaj mesecev. Videz lahko vara. Seme, ki ga shranjujejte doma, namreč za razliko od pakiranega ne pride z garancijo za kaljivost. Preveriti morate, če je v notranjosti dobro. (več o tem boste izvedeli v nadaljevanju)

Ali je vredno shranjevati prav vsa semena?

Nekatera semena izpadejo bolje kot druga

Če rastlina doživi pretres, recimo, da ji primanjkuje vode ali pa jo napadejo škodljivci, ji ne bo ostalo kaj prida energije za seme. Nastalo bo morda manj ali manjše seme, v katerem ne bomo našli veliko založnega tkiva oziroma kalčkov, ki bi bili sposobni za življenje. Pri obolelih rastlinah morejo nastati semena, ki prenašajo patogene klice, ki lahko preživijo na semenu, ki ga shranjujete, zato bi utegnili okužiti prihodnje sadike. Za cilj si morate zastaviti, da boste shranjevali kar se da zdravo in močno seme, kar pomeni, da boste ločevali močno seme od slabotnega že takrat, ko ga boste čistili in pripravljali za shranjevanje.

Ne šteje pa samo, kako zdravo je seme. V dno duše morate biti tudi prepričani, da se bodo iz semena, ki ga shranjujete, izvile rastline z lastnostmi, kakršnih se nadejate od njih: z obilno rodnostjo, s slastnimi plodovi ali listi ali pa z odpornostjo na bolezni. Včasih se takšne lastnosti pojavijo same od sebe, včasih pa je treba ubrati določene korake, da bo pri rastlinah, ki vam rastejo, nastalo tudi seme, iz katerega bo zrasla prava stvar.

Odvisno je od genov

V semenu so shranjene genske informacije. Rastline imajo gene, ki določajo barvo in okus plodov, velikost rastline, obliko (grm ali plezalka), koliko mraza prenese, odpornost na bolezni in še marsikaj drugega. Samo pomislite na vse mogoče velikosti, oblike, barve in okuse paradižnika. Nekateri paradižniki so dolge, močne vzpenjalke, drugi, denimo paradižniki za v cvetlične lonce, pa so grmičasti in kompaktni. Razlikujejo se tudi po barvi in obliki listov, vendar ne glede na vse opazne razlike in različne okuse, vse sorte paradižnika sodijo v eno samo vrsto: Solanum lycopersicum (nekdaj Lycopersicon esculentum).

Ko vam kdo podari nekaj paradižnikovih semen, prav nič pa vam ne pove o tem, kakšna sorta bo zrasla, ga boste med rastjo morda opazovali kot deveto čudo. Ali se bo končalo s paradižnikom, primernim za v cvetlični lonec, ali z ogromno rastlino, ki se strahotno razrašča? Ali bo obrodil majhne češnjeve paradižnike ali paradižnik v obliki slive ali večji paradižnik, ki ga bo treba razrezati?

Morda bo čisto zabavno gojiti paradižnik, ki ga ne poznate, vendar vrtičkarji raje izberejo seme znane sorte, saj tako vedo, kaj lahko pričakujejo. Če, na primer, izberete vrečko s semenom za volvsko srce, veste, da bodo zrasli veliki, rdeči paradižniki, odlični za solato ali za v sendviče. Če shranjujete seme, morate ravno tako poznati genske lastnosti, ki so vkodirane v semenu, ki ga pobirate na vrtu. Pametno je tudi vedeti, kako se rastline oprašujejo.

Naj bo na suhem – Kako spodbuditi kaljenje semena?

Dobro ga zalijte, saj lahko vzkali le, če je prepojeno z vodo. Če ga shranjujete, morate preprečiti kalitev, nedotaknjeno mora ostati do takrat, ko ga boste posejali (mesece ali leta pozneje). Ravno zato pridelovalci semen upoštevajo navodila, da mora biti seme dobro posušeno, še preden ga spakirajo in shranijo, zato ga je najbolje hraniti na hladnem in suhem kraju.

Ko se snideta semenčica in jajčece

Se še spomnite biologije iz srednje šole? Tako v semenčici kot jajčecu najdemo gene staršev, vendar v vsaki od teh celic le polovico vseh. Ko se jajčece in semenčica združita, nastane celica z vsemi geni – polovico od moškega, polovico od ženskega starša. Pri rastlinah je lahko nemalokrat moški in ženski starš ena in iste rastlina, zato takšne rastline imenujemo samoprašne, kar pomeni, da pelod, ki nastane v cvetu, opraši isti ali drug cvet na isti rastlini.

Samoopraševanje

Pri samoprašnih rastlinah se genski material iz ene generacije v drugo bistveno ne spreminja, saj prihaja malo novih genov. Morda si mislite, da novih genov ni zato, ker sta semenčica in jajčece z iste rastline, vendar v naravi le ni tako preprosto. Žuželke, ki oprašujejo iščejo nektar, obiščejo veliko različnih cvetov – tudi tiste, ki so same po sebi samoprašne – in prelagajo cvetni prah s cvetov različnih vrst, kar se dogaja nenehno. Prav neverjetno je, kako daleč lahko žuželke prenašajp cvetni prah. V študiji o pelodu detelje so dokazali, da ga čebele lahko prenesejo najmanj kilometer daleč, različni dejavniki pa vplivajo na količino peloda, ki ga čebela lahko prenese: relativna teža peloda, vreme in fizične ovire, recimo stavbe ali gozd.

Mutanti

Samooprašne rastline lahko tudi same od sebe gensko mutirajo. Takrat jim pravimo mutanti, kar pomeni, da je nova rastlina drugačna od starševske. Mutiranje samo od sebe ni tako običajno, zabavajte se, morda pa boste odkrili kakšno takšno rastlino. Morda boste vugojili rastlino, ki je čisto malo višja ali nižja od rastline v bližini, ali pa rastlino semena ali strokov drugačne oblike ali barve. Nekateri mutanti izboljšajo določeno vrsto, drugi spet ne. Kako se bo vse skupaj izcimilo, pa boste zagotovo lahko vedeli le, če boste posejali semena z nenavadne matične rastline, spremljali njihovo rast in obirali plodove.

Navzkrižno opraševanje

Rastline se navzkrižno oprašujejo takrat, ko se mora pelod prenesti s cveta ene rastline na cvet druge rastline. Rastlini sta lahko iste sorte, različnih sort ali celo različnih vrst. Navzkrižno se oprašujejo buče in večina sadnega drevja (slišijo tudi na ime križanci med predstavniki različnih sort iste vrste – outcrossers).

Kako se določene rastline oprašujejo

Samoprašnice so: fižol, solata, grah, paprika, paradižnik. Navzkrižno se oprašujejo: brokoli, koruza, kumare, por, melone, čebula, redkvica, buče, lebenice.

Kako preprosto shranjujemo seme?

Shranjevanje semen je lahko pravi pravcati mačji kašelj. Kultura naj samo zraste in zasemeni, vi pa izberite najbolj zdravo in najlepšo rastlino, s katere boste pobrali seme, ko bo dozorelo. Nato ga po potrebi še očistite, preden ga zapakirate in shranite, pa ga morate dodobra posušiti.

Pri nekaterih poljščinah zgodba še zdaleč ni tako enoznačna. Pri bučah boste morali nadzorovati opraševanje in ročno opraševati posamične cvetove. Dvoletnice, kakršno je korenje, morajo čez zimo ostati pri življenju in v dobri formi, kajti cvetele in semenile bodo šele v drugem letu rasti.

Koruza in nekatere druge poljščine znajo za tistega, ki pobira seme, predstavljati kar hud zalogaj, in sicer zaradi t.i. upada genske raznolikosti zaradi opraševanja znotraj sorodstva, kar pomeni, da je seme vse slabše kakovosti, če je nabor genov vse manjši. Zapomnite si, da si nista gensko enaki niti dve rastlini, tudi če je govora o tujeprašnih sortah. Ko se rastline navzkrižno oprašujejo med sabo po naravni poti, se geni ves čas mešajo, tudi če oba starša pripadata isti sorti.

Kateri izziv boste izbrali?

Ali bo seme določene poljščine dokaj težko shranjevati, je odvisno tudi od tega, ali živite v suhem ali vlažnem podnebju, ali je rastna sezona pri vas dolga ali kratka in ali je v bližini vašega vrta še veliko drugih vrtov in njiv. Na splošno pa lahko različne poljščine po zahtevnosti razdelimo takole:

LAHKA

  • Stročnice
  • Koriander
  • Koper
  • Zelena solata
  • Melone in lubenice
  • Grah
  • Paprika
  • Paradižnik

SREDNJE TEŽKA

  • Koruza
  • Kumare
  • Listni ohrovt
  • Redkvica
  • Bučke in bučevke

VELIK IZZIV

  • Rdeča pesa
  • Brokoli
  • Zelje
  • Korenje
  • Blitva
  • Por
  • Čebula
  • Špinača
  • Repa

 

VIR: iz knjige KAKO SHRANJUJEMO ZELENJAVNA SEMENA – Fern Marshall Bradley založbe CANGURA

x

Na naši stran uporabljamo piškotke za pravilno delovanje strani in beleženje obiskanosti strani. S strinjanjem nam dovolite uporabo piškotkov.

Potrjujem Zavračam Center zasebnosti Nastavitve zasebnosti Preberi več o Piškotkih