Anton Komat: Čudežni svet semen – 2. del

Semena so zračna plovila, ki letajo skozi zrak in pristajajo na tleh, ne da bi zapustila naš planet. Tako kot kozmična plovila človeka imajo zaščitni plašč, ki varuje življenje posadke, ter dovolj kisika in hrane, da potniki preživijo čas do pristanka. Ob pristanku se vrata vesoljske ladje odprejo in potniki izstopijo. Velika večina jih ne preživi v negostoljubnem okolju, v katerem se naključno znajdejo, zato le redkim uspe, da najdejo deželo svojih sanj. Seme je pravzaprav rastlinski zarodek, zavarovan z ovojem (testa), ki mu je dodano hranilno tkivo (endosperm). Ovoj semena je meja med zarodkom in zunanjim okoljem. Impregnirana je z voski in maščobami, da je vodoodporna. Omehča se z izmeničnim zmrzovanjem in taljenjem, z izmeničnim osuševanjem in močenjem, ali pa ga načnejo mikroorganizmi (lahko pa tudi mi sami napravimo drobno luknjico v seme in s tem sprožimo kalitev). Večina ljudi je prepričanih, da moramo za kaljenje semena zgolj povišati temperaturo in dodati vodo. Ta zmota je posledica spregledanega dejstva, da je nujno potreben čas suhega semena in/ali nizke temperature, ki uničijo inhibicijo kaljenja (zato moramo preko zime seme skladiščiti v suhem in hladnem prostoru). Šele potem pride do kaljenja, pod pogojem, da je lupina semena počena in vanj vdre voda. Mitohondriji se vključijo v nekaj urah po vstopu vode v seme, s tem se začne dihanje, hkrati pa sinteza proteinov, encimov in hormonov, ter pretvorba škroba v sladkorje: Speči rastlinski zarodek (dormanca) se prebudi v eksploziji življenja in pride do dramatičnih dogodkov kalitve (germinacija).

Povrnimo se na čutila semen. Semenski ovoj odlično ščiti speči rastlinski zarodek, zato je primerjava z zaščitnimi plastmi vesoljske ladje umestna. Toda prav tako, kot ima vesoljska ladje na površini številne senzorje, ki sporočajo posadki pomembne podatke, ima tudi semenska ovojnica presenetljive sposobnosti zaznavanja sveta zunaj. Semena imajo namreč sposobnost zaznave informacij o intenziteti, kvaliteti in periodične osvetlitva. Semena torej vidijo! Detekcija svetlobe je izjemno pomembna za preživetje nove rastlinice. Listje vegetacije mnogo bolj absorbira rdeči del svetlobnega spektra kot pa infrardeči del. Zastor drevesnih krošenj ima zato nižjo vrednost razmerja rdeče/infrardeče, v primerjavi s polno sončno svetlobo, ki je značilna za odprta, manj poraščena področja. Seme po spektralni sestavi svetlobe, ki jo zazna zarodek ve, ali je nad njim gost sestoj vegetacije, ki zastira sonce, ali pa je prostor odprt, osončen, torej obstoji svetlobni jašek, ki nudi odlične pogoje za rast. Rastlinski zarodek ima fotoreceptorski pigmentni sistem, ki ga sestavlja pet tipov fitokromov (A do E). Tip A lahko zaznava zelo šibko svetlobo in je bolj pogost pri rastlinah odprtih površin, tip B pa absorbira šibko svetlobo le določenih spektralnih pasov: 660 nm in 730 nm in je pogost pri gozdnih rastlinah. Posebej je zanimiv tip B, ki z zaznavo že omenjenega razmerja dveh ločenih pasov (rdeče in infrardeče) svetlobe izmeri stopnjo zaraščenosti v neposredni okolici, oz. nad semenom. Hkrati pa spontana reverzija tipa B od oblike, ki sproža germinacijo, do oblike, ki zavira germinacijo, steče v nekaj urah teme. To zagotavlja »urni mehanizem« semena, ki zaznava dolžino dneva, oz. pravilneje dolžino noči. Semena imajo torej vgrajeno biotsko uro! Morda so vam ti podatki odveč, imajo pa izjemne praktične posledice. Če seme zakopljemo po izpostavitvi določenim svetlobnim razmeram okolja, si seme zapomni svetlobne razmere, ki jih je doživelo, preden je bilo zakopano. Če so semena zakopana le nekaj dni, je zadostne en sam blisk v trajanju nekaj milisekund, le tri sekundna osvetljenost polne lune ali pa pet minutna izpostavljenost svetlobi zvezdnega neba, in seme začne kaliti. Kaj šele, če nanj posije sonce! Iz tega izvira praktičen nasvet: če orjemo ali prekopavamo podnevi, zvišamo klitje semen plevelov od 70 do 400 %. Jasno je torej, da ko z dnevnim obdelovanjem zemlje dvignemo semena na površje, aktiviramo fitokrom A, ki zazna svetlobo in s tem sprožimo kaljenje.

Seme zazna izmenjavo deževnih in sušnih dni. Različni cikli mokro/suho odločajo katere rastline, oz. pleveli bodo vzklili, toda mokra perioda mora biti dovolj dolga. Vzorci vremena ne smejo vsebovati predolgih suhih obdobij. Prejšnje hidracije delujejo kumulativno, saj je vse več vodo v semenu. Ampak to ne vpliva na odstotek končne germinacije semen, pač pa na čas, ki je za germinacijo potreben. Ta se pa krajša. Temu raziskovalci pravijo hidratacijski spomin semen. Lahko bi mu rekli »vodni spomin« semen.

Semena pa imajo tudi kemične senzorje. Naj omenim zgolj tiste za nitrate. Manj nitratov v prsti pomeni prisotnost konkurenčne vegetacije, ki je nitrate že porabila. Po drugi strani pa povečana koncentracija nitratov izjemno pospešuje kalitev semen plevelov, kar je dokazano za 85 vrst plevelov. Pleveli so vedno in povsod prvi, saj so pionirske rastline. Pleveli izjemno učinkovito kolonizirajo gola tla. Temu so prilagojeni tako, da je smrtnost najvišja med odraslimi osebki, kar je posledica kratkega življenjskega cikla in enkratne množične produkcije potomstva. Pionirske rastline prve poselijo pustote, kjer se razmere hitro spreminjajo, kot so: kamnolomi, deponije, plazišča, odlagališča ali površine, ki jih prekoplje gradbena mehanizacija. Tudi njiva industrijskega kmetijstva, npr. monokultura koruze, ki je pol leta pustota, je pravo gojišče pionirskih rastlin, kot so pleveli. Če to veste, se boste na široko izognili problemom s pleveli. S tem vedenjem boste plevele prepoznali zgolj kot prve rastline, ki zdravijo sveže nastale rane v pokrajini. Pleveli so naravni zdravilci.

 

V nadaljevanju o dolgoživosti semen.

 

VIR: iz knjige Voda, zemlja, seme, avtor Anton Komat

 

x

Na naši stran uporabljamo piškotke za pravilno delovanje strani in beleženje obiskanosti strani. S strinjanjem nam dovolite uporabo piškotkov.

Potrjujem Zavračam Center zasebnosti Nastavitve zasebnosti Preberi več o Piškotkih